ŽIVLJENJSKA ZGODBA MARKA VUKIČEVIĆA PO TEŽKI POŠKODBI NOGE

Življenjska zgodba, o kateri bi Hollywood snemal film

 

Zgodba o težki poškodbi alpskega smučarja Marko Vukicevic in povratku na Olimpijske Igre v Peking.

Marko je moj športnik s posebnim mestom v mojem srcu in duši  –  človek, ki ima izjemno srce in dušo Volka  , ki je zanimivo tudi njegov zaščitni znak.

Marko je pred 2 letoma na treningu smuka v Švici doživel hud padec. Pri poškodbi si je zdrobil desno nogo in levo roko. Potrebno je bilo sprejeti odločitev ali se bo noga reševala ali ne. Hvala Stvarniku, da so švicarski kirurgi s štirimi operacijami zakrpali nogo in roko ter upali, da se noga začne celiti. V Sloveniji smo njegovi bližnji doživeli izjemen šok. 100 kg orjak in izjemen športnik je v trenutku pristal na v bolniški postelji, z upanjem, da bo mogoče še kdaj stopil na nogo.

Marko se je po treh tednih vrnil domov. Najino prvo snidenje na kliniki težko opišem. Marko, ki je poosebljal moč in voljo, je izgubil skoraj 20kg. Njegova koža je bila siva, oči pa polne bolečine.

Po naravi sem vedno optimist. Če mi je uspelo ustvariti nekaj olimpijskih kolajn in svetovnih prvakov, bomo tudi Marka vrnili na smuči. Kot vedno, je bilo veliko ljudi pesimističnih – kaj spet ta Bračič naklada.

V teh zgodbah je samo znanstveno znanje premalo in zahteva veliko več. Kot zdravilec se je potrebno postaviti v telo pacienta in čutiti vso bolečino. Ob tem se porodijo ideje kako Marka pozdraviti in ga vrniti do Olimpijskih Iger. V tistem obdobju sem se tudi sam boril s težko ločitveno bitko in tako sva se z Markom našla na poti. Greva skupaj do ozdravitve – Marko telesa, jaz duha.

V dveh letih sva opravila več kot 500 treningov in terapij (hvala moji ekipi na kliniki Gabrijela Tarle, Špela Poglajen in Alen Vučkić ). Ob tem sva nenehno iskala rešitve. Marko je kasneje v Sloveniji prestal še dve operaciji noge. Bolečina se je ob tem vračala, pa izginila in spet prišla v še hujši obliki. Nisva odnehala, imela sva zaupanje, moč, vztrajnost, mentalno moč in energijo. Oba vrhunska športnika, sva nenehno vzpodbujala en drugega in ob tem rastla, rastla. Počasi, vendar sva videla luč na koncu tunela. In nato prvič obula pancerje.

Zgodba, ki mi bo ostala za celo življenje. Zgodba o izjemni bolečini, vendar živalski volji. O vračanju na treninge in terapije, garanju, solzah, švicu …

Izjemna zahvala tudi Žan Kranjec, Miha Hrobat in Jernej Slivnik, ki ste Marka spodbujali na težkih treningih.

Pred dnevi me je Marko poklical, da gre na Olimpijske igre. Ta občutek je podoben tistemu, ko se vam rodi otrok … težko opišem …

Na koncu sem rekel: “Marko … veš, … to ne zmorejo vsi … SAMO MI VUKOVI” 
MARKO, srečno … 

doc. dr. Mit Bračič