Športne poškodbe otroka – strokovna pomoč
Športne poškodbe otroka so pogost pojav, zato vam strokovnjaki s področja fizioterapije in kinezioloških znanosti svetujemo, kako obvarovati otroka pred pojavom poškodb pri športnih aktivnostih.
6. marec 2020 Global Treatment KIDS
V času stare države Jugoslavije in leta po nastanku nove države Slovenije, je bil v mladinskem športu prisoten trend, da smo se ukvarjali z različnimi športi nekje do konca osnovne šole. Lahko bi Vam našteli veliko primerov slovenskih vrhunskih športnikov, ki so v osnovi šoli tekmovali v atletiki, odbojki, namiznem tenisu, malem nogometu, košarki, krosu, in so kasneje izbrali en šport v katerem so postali res vrhunski.
- Če samo omenimo vrhunska rokometaša Vida Kavtičnika in Luko Žvižeja, ki sta bila odlična v atletiki in sta kasneje zaigrala za najboljše evropske klube Kiel in Barcelono.
- Drug primer je najboljši smučar Žan Kranjec, ki je v osnovni šoli treniral tudi judo in atletiko. V atletiki je bil eden najboljših v teku na 400 m.
- Poznamo tudi kar nekaj košarkarjev in nogometašev, ki so bili odlični v atletiki in drugih igrah z žogo.
- Omenimo lahko še našega najboljšega mladega nogometaša Benija Šeška (Red Bull Salzburg), ki je do 14 leta igral košarko, medtem, ko je bil tudi najboljši strelec nogometne lige U15 (preko 50 golov na sezono). Beni je bil visok 190 cm pri 14 letih, telesno pa tako sposoben, da je z lahkoto “zabil žogo v koš do komolca”.
Omenili smo Žana Kranjca, ki v svoji karieri ni imel težje poškodbe!
Kaj nam govorijo tovrstni primeri?
Trend prezgodnje specializacije otrok v eno športno disciplino moramo vrniti v multidisciplinarno ukvarjanje s športom do konca osnovne šole. S tem bomo telesa naših otrok obvarovali pred poškodbami in izgorevanjem.
Pozornost naših otrok in tudi športnih delavcev moramo usmeriti v večkomponentno ukvarjanje s športom (izbrati več športnih aktivnosti ne le eno). S tem bomo preprečili prezgodnjo specializacijo in prezgodnje športne poškodbe otroka.
Izjemno veliko kinezioloških in medicinskih raziskav v svetu govori o visoki povezanosti med enostranskim športnim udejstvovanjem in poškodbami pri mladih športnikih. Najbolj pogosti dejavniki pojava poškodb (prekomernih obremenitev) so:
- starost športnika
- spol
- športna disciplina
- čas / trajanje treninga
- športni teren.
Ugotovili so, da obstaja velika povezanost med preobremenitvenimi poškodbami mladih športnikov in športno specializacijo, dodaten negativen dejavnik pa je pomanjkanje počitka po tekmovalni sezoni.
Torej otroci, ki se več kot 8 mesecev na leto ukvarjajo z enim športom, imajo veliko več možnosti za preobremenitvene poškodbe kot otroci, ki so izbrali več športov in imajo normalne poletne in zimske počitnice brez treningov. V raziskavi so obravnavali športe kot so tenis, nogomet, košarka in odbojka.
Učinek prepogoststi vadbe, lahko pelje do športne poškodbe otroka!
Glede na strokovne zapise zdravnikov in fizioterapevtov v tujini, ki se ukvarjajo s pediatrijo ter športno medicino, lahko naredimo povzetek, da morajo biti predvsem starši mladih športnikov informirani glede stranskih negativnih učinkov ukvarjanja s športom (preobremenitvene poškodbe, izgorelost, slabo mentalno zdravje). Zato so soodgovorni predvsem za zgodnjo specializacijo ter pogostost vadbe (število treningov in tekem v tednu / mesecu).
Povzetek priporočil iz strokovne literature:
- otrok naj počitnice poleti in pozimi preživi brez treningov in tekem (priporočila govorijo o 8 do 9 mesecih vadbe v enem letu)
- na teden naj ima toliko ur vadbe kolikor je otrok star (Tukaj govorimo o bruto času treninga ne neto! Vožnja na trening in potovanja na tekme so tudi utrujajoča za otroke. Predvsem pa turnirski sistemi tekmovanj, kjer ima otrok več nastopov dnevno!) Torej skupno število ur vsebuje čas treningov in tekem v enem tednu. Torej za 10 letnika do 10 ur tedensko!
Kakšne so izkušnje mladih športnikov v praksi?
Iz vsakdanje prakse lahko rečemo, da je pojavnost preobremenitvene športne poškodbe otroka izjemna. Največ športnikov s poškodbami zabeležimo v športih kot so:
- nogomet
- košarka
- plavanje
- odbojka
- atletika
- tenis
- gimnastika
Med vrstami športnih poškodb beležimo:
- mišično-tetivne poškodbe
- zvine
- preobremenitvene športne poškodbe otroka (pretrgana sprednja križna vez, bolečine v preponah, bolečine v rami, poškodbe meniskusov, idr.)
- mišične deficite in asimetrije zaradi enostranskih gibanj v določeni športni disciplini
- zlom kosti noge ali roke, zlom nosu
- poškodbe hrbtenice
- poškodbe stopal (boleče pete, plantarni fasciitis, idr.)
Sodobna družba in kulturne spremembe
Je pa zanimiv podatek, da se je telesna zgradba otrok in mladostnikov v zadnjih letih bistveno spremenila. Deklice in dečki so pri svoji koledarski starosti biološko dosti starejši. Ugotovili smo izjemen porast v telesni masi in višini pri obeh spolih. Ta podatek govori o tem, da so otroci z “večjimi telesi” ob manjši telesni moči (oz slabši telesni pripravljenosti) bolj rizični za poškodbe v specifičnih športnih disciplinah, ki zahtevajo hitra gibanja / zaustavljanja / skoke, saj nimajo dovolj moči, da bi ta gibanja izvajali res hitro in z veliko silo.
Drugi negativen dejavnik pri vseh teh športih (nogomet, košarka, odbojka, tenis, idr) je utrujenost, ki je zelo povezana s pojavom poškodb. Ob tem se moramo zavedati da sta dva dečka oz deklici ob isti koledarski starosti, lahko bistveno različna/i v biološki starosti. Razlika je lahko tudi 2 do 3 leta v telesnem razvoju. Zato je izjemnega pomena, da v skupini mladih športnikov to prepoznamo / ugotovimo in priredimo načrt ter obseg vadbe.
Pričakovanja staršev
Mladi športniki in njihovi starši imajo v procesu športa in tekmovanj različna pričakovanja. Pri tem se pojavljajo tudi različni stereotipi pri izražanju čustev in bolečine ob naporu ali poškodbi. Deklice prej povedo, da jih nekaj boli, medtem ko dečki poskušajo biti “možati” in pogosto zamolčijo poškodbo. Problem lahko nastane tudi, če odrasli (starši, trenerji) “preslišimo” znake, ki nam jih dajejo mladi športniki s svojim obnašanjem on pojavu poškodbe (spremeni se emocionalno stanje otroka).
Poletni športni kampi za otroke niso dopust za otroke kot šola v naravi! Pogosto se dogaja, da so urniki tovrstnih kampov prenatrpani z vsebinami in “predolgimi” treningi. V praksi se dogaja, da otroci pridejo na kamp z dopusta ali po dolgem premoru od vadbe (primer iz košarke: treningi v klubu se zaključijo aprila, kamp pa je načrtovan junija ali julija). Zato se pojavnost poškodb na tovrstnih kampih poveča. Veliko je tudi pojavov pregrevanja na vročem soncu in dehidracije. Na te zadeve morajo biti starši zelo pozorni.
Nasveti za starše (preprečevanje športne poškodbe otroka):
- Upoštevajte razvojno dobo (biološko starost) vašega otroka in mu določite primerne športne aktivnosti ter količino vadbe
- Dojemajte športno aktivnost otroka kot igro in NE kot tekmovanje z drugimi otroci
- Poslušajte svojega otroka, če vam potarna, da je utrujen ali da ga kaj boli
- Privoščite svojemu otroku počitnice brez treninga. Naj uživa v vaši družbi doma ali na dopustu.
- Ne počutite se slabo, če vaš otrok izpusti trening, ker je utrujen ali se ne počuti dobro za trening. Dovolite mu počivati.
- Poskrbite, da se bo otrok dobro počutil ob športnem udejstvovanju. Naj ne bo tekmovanje osnovni cilj treningov v klubu.
- Vedeti morate, da se otroci primarno odločijo za šport zaradi druženja in prijateljev. Naj bo to vodilo za športno udejstvovanje.
- Izberite več športnih vsebin in naj jih otrok parcialno obiskuje, seveda pa znotraj obsega ur aktivnosti, ki je zanj primerna.
- Ob aktivnosti je potrebno poskrbeti tudi za varnost z vidika opreme in osebno higieno otroka.
- Ne jezite se, če Vaš otrok na kakšni tekmi ni v ekipi. Spodbujajte ostale otroke pri igri, Vaš otrok naj uživa tudi ob spodbujanju prijateljev.
Global Treatment Kids